Bojišnica v vlaku Karlovac - Rijeka

Usisala mi je jezik in z globokimi vzdihi ga počasi grizla z belimi zobmi. Objemal sem jo za veliko mehko rit in jo dvignil na majhen umivalnik. Sedela je na njem razprtih nog, in medtem ko sva bila povezana s poljubom, mi je naglo odprla hlače in potegnila smrtonosno orožje. Razmaknil sem ji črne tanke hlačke in ji zabil svojo bajoneto v slinavo pičko. Stezala me je vaginalnimi mišicami, kot da iz mene želi iztisniti ves sok življenja. Mora da mi je kurac poplavilo od tega stiska. Nabijal sem se v njo s celotno dolžino, ona pa je vsak moj napad spremljala z globokim vzdihom, medtem ko me je s svojimi polnimi nogami v črnih nogavicah stiskala okoli pasu in me grizla po vratu in obrazu.

Utrujen od služenja domovini, sem se v Karlovcu zvalil v mehke fotelje kupea "Inter Cityja", ki me bodo v nekih treh urah pripeljali do Rijeke. Maskirna uniforma na meni je bila tako zmečkana in neudobna, čevlji pa so mi stiskali nogo. Ne daj Bože, da jih zdaj slečem! Mislim, da bi povzročil pomor, kot da bi nekdo uporabil živčni plin, o katerem sem slišal na usposabljanju. Tako mi pač je, ker nisem hotel vzeti civilnih oblačil. Morda sem podzavestno želel, da me ljudje vidijo v uniformi. Tako sem se počutil pomembneje...
Ni trajalo dolgo, da me je premagal utrujenost in že sem počasi dremal, misleč na svoje lepe prijateljice, ki jih bom vzel ven do poznih večernih ali zgodnjih jutranjih ur v času mojega zasluženega dopusta.... Na neki od naslednjih postaj, nimam pojma kateri, me je s hodnika vagona prebudil rahel zvok petk, ki se je vse bolj približeval mojemu kupeju. Kako je zvok postajal močnejši, v meni je rasla vse večja želja, da izvem, kakšno nogo krasi ta zvočna čevljica. Postal sem evforičen. Sam ne vem zakaj, a pripravil sem se na gotovs, kot da iz zasede čakam jezne sovražnike, ki jih je treba uničiti. Takrat se je pojavila gospa v dobrih štiridesetih, jaz pa sem kot deček sedel na tej fotelji, trdno se držal z rokami za mehak vzglavnik pod mano, do polovice odprtih ust in širom odprtih oči. Kot da sem zagledal samega Hitlerja. Kje je zdaj vsa moja junaštvo? Nisem se prestrašil tupa koraka v času mrtve straže, a zdaj sem se zgrudil od strahu, ko sem slišal ženski korak. A vse to je v trenutku prekinil prijeten ženski glas, poln topline, ki me je vprašal za prosto mesto.
- Seveda, gospa, samo izvolite.
Videla sem, da za seboj vleče precejšnjo kovček in takoj sem se ponudil, da pomagam.
- Dajte, gospa, da vam jaz to dvignem. Ne mučite se - sem rekel samozavestno in ji dvignil prtljago brez kakršnih koli težav. Nisem niti čutil, koliko je težka. Takoj zatem sem ji držal dolg plašč, ki ga je snemala. Zahvalila se mi je presenečeno in pohvalila mojo kavalirščino. A da bi le vedela, kaj vse bi ji držal... Sedla je nasproti meni in takrat sem lahko v celoti videl njeno ženstvenost in lepoto srednjih let. Bila je brineta s trajno frizuro do ramen, z lahkotno ličilo na dolgolančnem obrazu s komaj kakšno gubico, ki je izdajala njene leta. Pravil sem se, da je ne gledam, a vsak trenutek njene nepazljivosti je služil za trenutek moje domišljije. Ozka črna dolcevita je pokrivala njen vrat, okoli katerega je visela ogrlica z nekaterimi kamenčki, in tako lepo izpostavljala kipučo četvorko, na čijih vrhovih so se ocrtavale večje bradavice. Nisem niti bil zavedal, da zadržujem dih, medtem ko sem jo gledal. Ah! Takrat se je moj pogled premaknil nižje. Okoli elegantno oblikovanega pasu je imela širok črn usnjen pas z veliko sponko, še nižje kratko črno krilo in sivo-črne nogavice na prebačenih polnih nogah, ki so na koncu krasile lakirane črne čevlje z visoko peto.
- Čudovita je! - sem si rekel, na glas pa sem vzdihnil tako, da je vprašljivo dvignila pogled, s časopisa, ki ga je listala, proti meni. Ujel sem tisti globok modri pogled in se samo nasmehnil z izrazom obraza, kot da sem nekaj zajebal. Odvrnila mi je s smeškom in vprašala, ali mi je težko biti vojak.
- Pa tudi ni, samo da si začasno v marsičem prikrajšan in vezan - sem odgovoril žalostno. S svojimi negovanimi rokami in nežnimi prsti z dolgimi rdečimi nohti je zaprla časopis in ga odložila. Roke je prekrižila tako, da so ji prsi še bolj nabrekle, in ob kloparanju koles je začel prijeten pogovor. Spoznala sva se ob blagih stiskih rok.
- Jaz sem Ana. Veseli me - je nežno rekla gospa.
Pogovarjali smo se o vsem in dotaknili mnogih tem, vsakodnevnih dogodkov, o sebi, vicev...
- Dober dan! Karte, prosim - se je zaslišalo z drsnih vrat. Medtem ko sem kondukterju podal svojo karto, se je gospa Ana dvignila po karto v žep njenega plašča. Ko se je dvignila, mi je slučajno pokazala, da ima halterje in črne hlačke. Za trenutek sem ostal otrpnjen, glava obrnjena proti njenemu mednožju, roka pa iztegnjena proti kondukterju. Roko sem zadržal v zraku in potem, ko mi je kondukter iz nje vzel karto in mi jo vrnil.
- Hvala vam lepa in prijetno vožnjo želim - je rekel kondukter, ko je izstopil iz kupea.
Namesto da bi sedla, je gospa Ana prišla do okna, ga odprla in se rahlo nagnila čez, tako da ji je veter zapletel v gosto lase in kodre. Ko sem ostal sedeti, sem iz tako nižjega položaja lahko videl robove nogavic, ki držijo halterje na teh polnih, belih stegnih. Del mene je še vedno ostal otrpnjen. Kurac mi je toliko zrasel, da je izgledalo, kot da imam tri noge. Še malo in spremenil se bom v haubico na tronožcu, ki brizga ogenj. Potrebujem nujno zrak, ker se bo kot posledica vojaške abstinence enega meseca zgodilo ejakuliranje v hlače. Vstal sem in stopil do okna k gospe Ani.
 - Lepo je - je rekla zaprte oči.
- Kaj je lepo? - sem vprašal.
- Zrak, narava... in lepo je videti vznemirjenost mladega fanta. Misliš, da ne vem, da si me ves čas opazoval. Zato sem ti tudi pokazala še - je rekla naprej gospa Ana, pri čemer je glavo naslonila na podlaktice, ki jih je držala na vrhu odprtega okna. Boril sem se z moralnimi sovražniki v sebi in na koncu, kot da me vodi neka višja sila, sem ji počasi s prsti desnice dotaknil polnega stegna pod kratkim krilom, kjer je sintetika prehajala v gladko kožo. Ta spoj umetnega in pravega, ta prehod z temne nogavice na belo kožo je razlil toplino okoli srca, ki se je spustila vse do polnih jajc.
- Evo, vidiš, da ni težko - nežno je rekla gospa, medtem ko ji je leva roka počasi odpirala hlače maskirne uniforme. Nisem nič rekel. Samo sem drhtal od negotovosti, kot ujetnik pred mučenjem, ki še ne ve, kaj mu bodo storili. Prepustil sem se rokam gospe Ane, medtem ko je vlak divjal skozi gozd Gorskega kotarja, veter z okna pa je mešal vlažne gozdne vonjave z vonjem njenih las. Spustila se je na sedež in preden je kurac izginil v njenih ustih, je rekla:
- Mmmm! Kakšen kos! Zdaj te bom jaz uredila, junak - in začela igro z jezikom, kot se plamen s svojimi jezički igra s trdimi vejicami. Le nekaj trenutkov pozneje je moja haubica začela brizgati v rafalih, ki so gospo Ano izrešetali po jeziku, obrazu in črni ozki dolceviti.
- Poglej, kaj si mi naredil! - je jezno rekla. - Zdaj moram odstraniti vso ličilo in oprati to s sebe. - je nadaljevala vznemirjeno. - Zakaj me nisi opozoril? Res nisi normalen. Pa si me celo umazal.
 Takrat se je dvignila in s torbico odšla do WC-ja na koncu hodnika.
- Prekletstvo! In kaj zdaj? Ko se vrne, se bo spet jeza, jaz pa ne bom dobil tistega, kar želim - sem razmišljal. Nisem vedel, kaj naj storim. Zdaj je itak vseeno. Itak sem uprskao stvar in gospo Ano. Morda je to vse igra, ker mi ga je morda samo hotela popušiti. E, ne bo šlo tako. Zdaj jaz prehajam v napad. Sovražnik - lociran. Naloga – uničenje. Marševim korakom sem se odpravil proti WC-ju. Čudno, vrata so bila odškrinjena in videl sem, kako si briše obraz s robčkom. Brez trkanja in brez pardona sem vstopil v ozki prostor, kjer so se mešali vonji posušene urina in njenega parfuma, in za seboj zaprl vrata. Čudno me je pogledala brez besed.
- Oprostite, gospa Ana, nisem vedel, da bi vam to smetilo, če lahko... - sem začel opravičevati.
- Ni trebaš nič - me je prekinila. - Samo me pusti, da se uredim.
- Ne urejajte se še. Še nismo končali - sem rekel in v istem trenutku, preko uprskane dolcevite, zgrabil za siso.
- Prosim te... - hotela mi je nekaj reči, a to me sploh ni zanimalo. Prekinil sem jo z vlažnim in globokim poljubom. Usisala mi je jezik in z globokimi vzdihi ga počasi grizla z belimi zobmi. Objemal sem jo za veliko mehko rit in jo dvignil na majhen umivalnik. Sedela je na njem razprtih nog, in medtem ko sva bila povezana s poljubom, mi je naglo odprla hlače in potegnila smrtonosno orožje. Razmaknil sem ji črne tanke hlačke in ji zabil svojo bajoneto v slinavo pičko. Stezala me je vaginalnimi mišicami, kot da iz mene želi iztisniti ves sok življenja. Mora da mi je kurac poplavilo od tega stiska. Nabijal sem se v njo s celotno dolžino, ona pa je vsak moj napad spremljala z globokim vzdihom, medtem ko me je s svojimi polnimi nogami v črnih nogavicah stiskala okoli pasu in me grizla po vratu in obrazu.
- Jebi me, vojničino! - je rekla nežno in zapovedno hkrati. Zadigel sem ji dolcevito in ji stiskal in gnetel velike prsi skozi čipkasti prozorni modrček. Nisem jih želel jemati ven. Takšna kombinacija materialov in barv mi je popolnoma ustrezala. Do norosti me je pripeljal občutek mehke topline pod hrapavo površino črne čipke. Čutil sem, da bo moja draga gospa kmalu doživela orgazem. Vsa zadihana, je začela trepetati, me grčevito stiskajoč z rokami in nogami. Še malo in skupaj bova izginila v tej ofenzivi.
- Ne vame, prosim te - je komaj spregovorila. - Nisem zaščitena - je rekla v zadnjem trenutku, ker sem samo sekundo kasneje izvlekel svojo bajoneto iz njene globine in ji z belo kremo umazal črne čipkaste hlačke. Gosta tekočina se ji je vdrla tudi med bujne dlake in jih zlepila. Še enkrat me je poljubila in...
- Za to ni veze. To se ne vidi - je rekla s smeškom. Jaz sem prvi izstopil, kot da se ni nič zgodilo, a vendar...
- Je vse v redu, mladiću? - veselo me je vprašal kondukter, ki sem ga srečal na hodniku do našega kupea.
- Je! Samo da mi je malemu prišlo slabo od vožnje, pa je bruhal - sem odgovoril cinično. Vedel je, kaj se je zgodilo, zato sem mu tako odgovoril. Ma boli me kurac! Naj gleda svoja posla. Vem, da ni nič slabega mislil, ampak...
 Še samo nekaj minut nas je ločilo od vstopa na riječki kolodvor.
- Dobro je, da smo končali pravočasno, ker me bo na kolodvoru čakal dragi, pa ne bi bilo lepo, da se jaz pojavim veliko kasneje...
 Ostal sem presenečen in zmeden, ko sem to slišal. Nisem ji hotel nič reči. Ne bi imelo smisla. Vlak je že stal na kolodvoru, jaz pa sem še sedel v praznem kupeju, s odtisom poljuba na obrazu, ki mi ga je vtisnila sveže našminkana gospa Ana, preden je odšla. Šele ko so vsi zapustili vagon, sem počasi pobral vojaško torbo in se odpravil domov srečen in žalosten hkrati. Ah, koliko me še takšnih bitk čaka do konca življenja?