Charles Bukowski: Južno od kraja, kjer ni severa

Robertova prva želja - ko je začel razmišljati o takih rečeh - je bila, da bi se nekega večera priplazil v muzej voščenih figur in ljubil voščene dame. Pa vendar se je to zdelo prenevarno. Omejil se je na ljubljenje s kipi in lutkami v svojih spolnih fantazijah in živel je v svojem svetu domišljije.
Nekega dne se je ustavil pri semaforju in pogledal v vrata trgovine. Bila je ena tistih trgovin, ki so prodajale vse - plošče, kavče, knjige, drobnarije, kič. Zagledal jo je, kako stoji v dolgi rdeči obleki. Nosila je očala brez okvirja, bila je dobro grajena - dostojanstvena in seksi, kakršne so bile nekoč. Prava imenitna mačka. In potem se je prižgala zelena luč in moral je naprej.
Robert je parkiral ulico stran in odkorakal do trgovine. Stal je zunaj pri kiosku in jo opazoval. Celo oči so se zdele resnične, usta pa so bila zelo poudarjena, malce našobljena.

Robert je vstopil v trgovino in gledal plošče. Tako ji je bil bliže, na skrivaj jo je opazoval. Ne, takih danes ni več. Celo čevlje z visoko peto je nosila.
Pristopila je prodajalka.
- Izvolite, gospod?
- Samo gledam, gospodična.
- Če kaj želite, samo povejte.
- Vsekakor.
Robert je stopil bliže lutki. Na njej ni bilo cene. Spraševal se je, ali je naprodaj. Vrnil se je k ploščam, vzel poceni album in ga kupil.
Naslednjič, ko je prišel v trgovino, je bila lutka še vedno tam. Robert je malo pobrskal, kupil pepelnik v obliki zvite kače in odšel.
Tretjič je vprašal prodajalko:
- Je lutka naprodaj?
- Lutka?
- Da, lutka.
- Jo želite kupiti?
- Da. Vi prodajate stvari, kajne? Je lutka naprodaj?
- Trenutek, gospod.
Dekle je odšlo v ozadje. Zavesa se je razprla in ven je stopil star Žid. Zadnjih dveh gumbov na srajci ni imel. Videli so se mu dlake na trebuhu. Prijazno se je vedel.
- Želite lutko, gospod?
- Da. Je naprodaj?
- No, pravzaprav ne. Vidite, to je razstavni primerek. Šala.
- Želim jo kupiti.
- No, poglejmo... - Star Žid je stopil k lutki in začel otipavati obleko, roke. - Poglejmo... Mislim, da vam jo lahko prodam za... 17,50 dolarja.
- Vzel jo bom. - Robert je izvlekel bankovec za 20 dolarjev. Lastnik trgovine mu je vrnil drobiž.
- Pogrešal jo bom, - je rekel - včasih se je zdela skoraj resnična. Naj jo zavijem?
- Ne, vzel jo bom takšno, kakršna je.
Robert je vzel lutko in jo odnesel do avta. Položil jo je na zadnji sedež. Nato je vstopil in se odpeljal do svojega stanovanja. Ko je prispel tja, na srečo ni bilo nikogar in nihče ga ni videl, kako jo je nesel noter. Stal je sredi sobe in jo gledal.
- Stella. - je rekel - Stella, prasica!
Stopil je k njej in jo oklofnil. Nato jo je zgrabil za glavo in poljubil. Bil je dober poljub. Penis se mu je začel dvigovati, ko je zazvonil telefon. - Halo? - se je oglasil.
- Robert?
- Da, jaz sem.
- Harry tukaj.
- Kako si, Harry?
- Dobro. Kaj počneš?
- Nič.
- Mislil sem, da skočim k tebi. Pivo bom prinesel.
- Prav.
Robert je odložil slušalko, vzel lutko in jo odnesel v omaro. Porinil jo je na dno omare in zaprl vrata.
Harry mu pravzaprav ni imel kaj povedati. Robert ni spodbujal pogovora in Harry je kmalu odšel. Robert je odšel do omare in izvlekel Stello.
- Prekleta kurba! - je rekel. - Varala si me, kajne?
Stella ni odgovorila. Samo stala je, videti je bila hladnokrvna in dostojna. Dobro jo je oklofnil. Ženska ne bo nikoli več prevarala Boba Wilkensona. Spet jo je pošteno oklofnil.
- Pizda! Poševila bi celo štiriletnika, če bi mu uspela dvigniti penis!
Spet jo je udaril, nato pa jo je zgrabil in poljubil. Poljubljal jo je in poljubljal. Nato ji je zavlekel roke pod obleko. Bila je dobro grajena. Zelo dobro grajena. Stella ga ni spominjala na njegovo gimnazijsko profesorico matematike. Stella ni imela hlačk.
- Kurba! - je rekel - Pri kom so tvoje hlačke?
Pritisnil je penis obnjo. Ni bilo odprtine. A Roberta je obšla strašna strast. Porinil ji ga je med noge. Gladke in čvrste. Noter - ven. Za hip se je počutil grozno neumnega, nato pa ga je obšla strast in začel jo je poljubljati po vratu, medtem ko jo je ševil.
Robert je Stello umil, jo postavil v omaro za dežni plašč, zaprl vrata in še uspel videti zadnjo četrtino tekme "Detroit Lionsov" in "L.A. Ramsov" na televiziji.
Ko je čas mineval, je Robert vse bolj užival. Prilagodil se je. Stelli je kupil nekaj parov hlačk, halterje, nogavice in zapestnico.
Kupil ji je tudi uhane in bil je precej presenečen, ko je spoznal, da ljubezen njegovega življenja nima ušes. Pod vsemi tistimi lasmi ni bilo ušes. Kljub temu ji je z lepilnim trakom pritrdil uhane. A bile so tudi prednosti - ni je moral voditi na večerje, na zabave, na dolgočasne filme. Na vse tiste prizemljene dogodke, ki so povprečni ženski toliko pomenili.
In tu so bili tudi prepiri. Vedno jih bo. Celo z lutkami. Ni bila zgovorna, a nekoč mu je rekla. "Ti si najboljši ljubimec od vseh ljubimcev. Tisti stari Žid je bil dolgočasen ljubimec. Ti ljubiš z dušo, Robert."
Da, tu so bile prednosti. Ni bila podobna nobeni ženski, ki jo je poznal. Ni hotela ljubiti v neprimernih trenutkih. On je lahko izbral čas. In ni imela menstruacije. In lizal jo je. Odrezal ji je nekaj las z glave in ji jih prilepil med noge.
Njuna zveza je bila sprva spolna, a postopoma se je začel zaljubljati vanjo. Čutil je, da se to dogaja. Razmislil je o obisku pri psihiatru, a si je nato premislil. Konec koncev, ali je bilo nujno ljubiti pravo človeško bitje? Takšna ljubezen ni nikoli dolgo trajala. Med vrstami so obstajale ogromne razlike in kar se je začelo kot ljubezen, se je pogosto končalo kot vojna.
In spet, ni moral leči v posteljo s Stello in poslušati, kako govori o bivših ljubimcih. Kako je imel Karl čudovit penis, a je ni hotel lizati. In kako je Louie odlično plesal, uspel bi kot baletnik, ne pa kot zavarovalniški prodajalec. In kako je Marty res znal dobro poljubljati. Nekako je prepletal jezike. Itd., itd. Kakšno sranje! Seveda, Stella je omenila starega Žida. A samo enkrat.

***

Nekega dne je Veliki Bart poslal Kida z nekaj možmi na lov na bizone. Veliki Bart je počakal, da so odjahali, nato pa se je napotil proti Kidovemu vozu. Splezal je na sedež, odmaknil zaveso in vstopil. Honeydew je počepnila sredi voza in masturbirala.
- Jezus, srček, - je rekel Veliki Bart - škoda je tako!
- Poberi se od tod! - je rekla Honeydew. Pri tem je izvlekla prst in ga uperila v Velikega Barta. - Poberi se od tod in me pusti početi, kar hočem!
- Tvoj moški ne skrbi zate, Honeydew!
- Skrbi, bedak, a meni to ni dovolj. Po menstruaciji se vedno napalim.
- Poslušaj, zlato...
- Odjebi!
- Poslušaj, mala, poslušaj...
In izvlekel je pošast. Bila je škrlatna in se je zibala naprej-nazaj kakor utež v dedkovi uri. Nekaj kapljic je padlo na tla.
Honeydew ni mogla umakniti pogleda z instrumenta. Naposled je rekla:
- Ne boš mi porinil te preklete reči!
- Reci to, kot da tako tudi misliš, Honeydew.
- NE BOŠ MI PORINIL TE PREKLETE REČI!
- A zakaj? Zakaj? Poglej ga!
- Gledam ga!
- Zakaj ga nočeš?
- Ker ljubim Kida.
- Ljubezen? - je rekel Veliki Bart in se zasmejal. - Ljubezen? To je pravljica za bedake. Poglej ta srp. Ta lahko vedno premaga ljubezen.
- Ljubim Kida, Veliki Bart.
- In tu je še moj jezik, - je rekel Veliki Bart - najboljši jezik na Zahodu.
Pomolil ga je ven in začel izvajati vaje.
- Ljubim Kida. - je rekla Honeydew.
- No, jebi se. - je rekel Veliki Bart, stekel in se vrgel na Honeydew. Komaj ji ga je porinil noter, in ko ji ga je, je Honeydew zavreščala. Sedemkrat ji ga je porinil. Sedemkrat ji ga je porinil, nato pa je začutil, kako ga nekdo grobo vleče.
Bil je Kid. Vrnil se je z lova.